Verjetno nikjer ne pojemo več zarečenega kruha, kot pri vzgoji otrok. Še posebej zanimiva tema je njihova prehrana, saj na to, kaj bo otrok rad jedel in česa ne bo maral, res ne moremo vplivati, kot si morda mislimo, da bomo lahko. Sama sem se zarečenega kruha že dodobra najedla, in to ne kakšnega zdravega, recimo pirinega s semeni. O ne, prav tistega iz bele pšenične moke, s podaljšanim rokom trajanja!

Otrok bo jedel tisto, kar bo imel na krožniku

Sicer bo lačen. Pa ja. V resnici se zgodi takole. Uvajamo gosto hrano. Dojenček dobi prvo žlico ultra zdrave špinače. Napeto pričakujemo njegovo reakcijo, izraz na obrazu je v začetku pozitiven, potem pa ... o ne, nakremžil se je, hermetično zaprl usta in nič ga ne bo prepričalo, da bi hrano poskusil ponovno! Panika, začne se »guglanje« in iskanje po frazi »dojenček noče jesti goste hrane« nas pripelje do grozljivih debat o pomankanju hranil in posledic, ki jih to lahko ima na njegov razvoj in pojav bolezni ...

Moj plan o vsejedem dojenčku se je tako kaj kmalu začel podirati. Odpadla ni le špinača, pač pa večina zelenjave. V prvih mesecih se je naš dojenček tako prehranjeval z žitaricami, občasno pa je pojedel kak kos sadja. Še tega je pojedel le z obilo človeške animacije, ali še huje, s pomočjo risank, med katerimi otrok sploh ni vedel, da odpira usta. Toliko o omejevanju gledanja televizije.

Otroku bomo privzgojili gurmanski okus

»Tvoj otrok ne mara začinjene hrane, ker je ti doma nikoli ne začiniš!«, mi je očitala mama, ko je enkrat nenapovedano jedla pri nas doma. Ne, draga mati, pot je obratna. Mi doma trenutno ne uporabljamo veliko začimb, ker otrok noče jesti, če okusi, da je začimb preveč. Ne samo, da noče pojesti tega, kar je na mizi, preveč začinjena hrana ga vrže iz tira do te mere, da potem SPLOH noče jesti, tudi če mu na mizo prinesem njegov najljubši jogurt. In tako sem zaradi njegove neješčnosti spet v skrbeh, saj ves dan ne bo nič jedel.

Če ne boš jedel, ti bom vzela žlico

Sem to res rekla? Sem. Naredila? Da. Ampak šele po tem, ko vsebina tako ali tako ni več plavala v otroškem krožniku, ampak kar na mizici otroškega stolčka za hranjenje.

Koščke brokolija, ki jih je s svojo prikladno oblikovano otroško žličko katapultiral stran od sebe, pa sem lahko obrisala kar s sten. Še dobro, da smo jih prepleskali s pralno barvo. Bi radi slišali še en trik? Na tla pod stolček sem kar se da na široko položila polivinil. Lažje ga je bilo pobrisati, kot s konico nožka brskati delčke hrane iz najmanjših špranj parketa.

Najslajše za konec ...

»Moj otrok ne je sladkarij«. Teza je zdržala točno do vpisa v vrtec. Oziroma, zelo verjetno je, da jih je poskusil že v varstvu pri babici, česar mi seveda ni upala povedati.

Glede na to, s kakšno vnemo mu jih hiti prinašati zdaj, ko so relativno dovoljene, sem v to celo prepričana. Povedati mi tako ali tako še ni znal. V vrtcu pa so občasni buhteljčki in čokoladice celo na dnevnem meniju. Kar hitro se torej sprijazniš, da s sladkorno vzdržnostjo pač ne bo nič, še posebej ko se otrok po prihodu domov, takoj ko vstopi skozi vrata, začne metati ob tla in zahtevati svoj dnevni delež sladkega. In ga seveda dobi. V resnici ga pojeva kar skupaj, saj po napornem dnevu tako meni, kot otroku, prija malo tolažbe. In ni lepšega, kot objem in čokolada.

Super mami